Novice

kritike in recenzije

Eighth Grade (2018)

Eighth Grade (2018)

Filmski kotiček, 18. oktober 2018 ― Elsie Fisher in Eighth Grade (2018), © Sundance Institute pro Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: komedija, drama Dolžina: 93' ,  Imdb  Režija: Bo Burnham Scenarij: Bo Burnham Igrajo: Elsie Fisher, Josh Hamilton, Emily Robinson, Jake Ryan, Daniel Zolghadri, Luke Prael  Sundance nam vsako leto ponudi vpogled v zanimivejše dosežke ameriške neodvisne produkcije. Med naslovi, ki  se letos najpogosteje omenjajo v kontekstu najboljših, je režisersko-scenaristični prvenec Boja Burnhama. 28-letni Američan je človek številnih talentov: za mladega glasbenika, komika, igralca in po novem režiserja in scenarista, je glavna odskočna deska bil youtube, saj so njegovi videi zbrali več kot dvesto milijonov ogledov. Zato ni presenetljivo, da njegova glavna junakinja, 13-letna Kayla (Elsie Fisher) za pobeg iz anonimnosti izbere youtube kanal, na katerem objavlja video posnetke z nasveti za sovrstnike. Težava je v tem, da posnetkov ne gleda praktično nihče, še bolj kot majhno število klikov pa je problematično dejstvo, da Kayla ni zmožna živeti v skladu z nasveti, ki jih objavlja v svojih videih. Kayla je nesamozavestna, osamljena najstnica, ki srčno upa, da se bojo stvari že kmalu obrnile na bolje – osnovne šole bo v enem tednu konec in pred njo je razburljivo srednješolsko obdobje. Morda že prej, saj nepričakovano dobi povabilo na rojstnodnevno zabavo, na katero jo povabi ena izmed popularnih sošolk. Pri tem niti ni tako pomembno, da je povabilo dobila zato, ker sošolkina mama ima visoko mnenje o njenem samskem očetu.  V nizu dobrih rešitev in odločitev, na katerih Bo Burham sestavi svoj prvenec, se za eno najbolj pomembnih izkaže izbira glavne igralke Elsie Fisher, najbolj znane po tem, da je posodila glas Agnes, enemu izmed pomembnejših likov v animirani franšizi Jaz, Baraba. Ona je najstnica, s katero se bodo brez težav identificirale mnoge sovrstnice in punca, ki bo v starejših gledalcih prebudila zaščitniške starševske
Aala Kaf Ifrit (2017)

Aala Kaf Ifrit (2017)

Filmski kotiček, 16. oktober 2018 ― aka Beauty and the Dogs Mariam Al Ferjani in Aala Kaf Ifrit (2017) Država: Tunizija, Francija, Švedska Jezik: arabščina Leto: 2017 Dolžina: 100' ,  Imdb Žanri: krimi, drama, triler Režija: Kaouther Ben Hania Scenarij: Kaouther Ben Hania Igrajo: Mariam Al Ferjani, Ghanem Zrelli, Noomen Hamda, Mohamed Akkari, Chedly Arfaoui, Anissa Daoud, Mourad Gharsalli Tunizija v času po arabski pomladi. Demokracija je prispela v državo. V organizaciji študentske organizacije v prostorih nekega hotela na obali poteka študentski žur, za katerega je najzaslužnejša 21-letna Mariam, ki je v organizacijo dogodka vložila veliko truda. Pred njo je večer, na katerem bi se kljub manjši nezgodi z obleko morala imeti lepo. Preprosta črna obleka se ji je namreč strgala na vpadljivem mestu, zato je sprejela ponudbo prijateljice, ki je v torbi imela rezervo. Čeprav je šlo za obleko, kakršno v Tuniziji, navkljub prihodu toplih demokratičnih vetrov, mlade ženske navadno nosijo v torbah in jih potem nase navlečejo šele po prihodu na zabave v zaprtih prostorih. Toda Mariam kot rečeno ni imela izbire. Modra obleka je sicer razkrivala več, kot bi želela pokazati, a morda jo je prav zato opazil Youssef. Nekaj »zaslug« za njegov interes gotovo velja pripisati modri oblekici, ki je lepo poudarila njene čudovite obline. Malce kasneje se parček odpravi na sprehod ob morju. Rez. Novi kader. Objokana in prestrašena Mariam brezglavo teče, Youssef jo poskuša dohiteti in pomiriti. V delu večera, ki ga nismo videli, so Miriam posilili policisti. Ali ljudje, ki so se izdajali za policiste.  Lepotica in zveri, ki ga je tunizijska scenaristka in režiserka Kaouther Ben Hania posnela v zgolj devetih dolgih kadrih se odvrti v eni noči, v kateri je nesrečna mlada ženska vržena v kolesje brezčutnega, šovinističnega, korumpiranega sistema. Z Mariam in Youssefom, ki ji ves čas stoji ob strani, spremljamo osebno kalvarijo ženske, ki poskuša posilstvo prijaviti policiji in dobiti ustrezna zdravniška po
Charlottina zgodba: shingaling

Charlottina zgodba: shingaling

Konteksti (Tomaž Bešter), 16. oktober 2018 ― vir slike: bukla.si Pred nekaj več kot letom dni sem pohrustal Julianovo zgodbo, ki jo je R. J. Palacio predstavila in spisala kot nadaljevanje uspešnega problemskega romana Čudo. Čudo je v vseh pogledih izjemno napisano in prevedeno, mlademu bralcu, ki ga na poti odraščanja spremljajo drugačnosti vseh oblik ponuja pot k razumevanju sveta okoli sebe. K strpnosti in vključujočnosti, k pozornosti, ki si jo njegova in njena okolica zasluži na poti neke boljše družbe. Pot, ki je danes, ko se zgodbe, pisane za mlade in malo mlajše bralce toliko bolj zlorabljajo za doseganje slabih ciljev. Čudo je tudi meni pomenil prelomnico v branju mladinske literature, ne le z vsebino, temveč tudi zgradbo romana, saj ta bralca sili v objektivno dojemanje situacij, ko te predstavlja z različnih gledišč. Deluje in funkcionira. Temu avtorica seveda prikima toliko bolj z predstavitvijo Julianove zgodbe. V tej spoznamo, da ima tudi zlo lahko obraz, ki ga skriva za tem, kar se vidi na prvi pogled. V ozadju vsega je marsikaj, a ne nujno vse tako zelo narobe. To zavzetje gledišč, ki sili mlade bralce k vedno vnovičnim kontekstualizacijam branja in z njimi tudi razumevanjem problematičnih dogodkov, na katere prav gotovo pogosto naletijo, tvori esenco problemske mladinske literature. Charlottina zgodba v tej smeri nadaljuje. K nam v slovenskem prevodu prihaja s pomočjo Boštjana Gorenca Pižame pri založbi Ocean. Ko smo se vrnili z zimskih počitnic, so vsi govorili samo o vojni, ki so ji rekli tudi fantovska vojna. Tako kot Julianova, tudi ta pomeni ponovni obisk Auggija in njegovih sošolcev na šoli. Srečanje s problemi, ki jih imajo in medsebojnimi odnosi, ki te probleme poglabljajo ali rešijo. Predvsem pa je ta zgodba nekoliko odmaknjena od Auggija, to se zdi poglavitna razlika do prejšnjih dveh del. In tega avtorici ne gre nikakor zameriti. Charlotte je dekle, ki ima v šoli svoj šaržer težav, svoje identitetne izzive in svoje načine, kako jih skuša reševati in se vpletati vanje. Ta
Peter Svetina: Poročilo o Jasperju Krullu / Peter Andrej: Skoz zvočni zid / Patrick Modiano: Pasja pomlad / Marija Švajncer: Grdi filozofi

Peter Svetina: Poročilo o Jasperju Krullu / Peter Andrej: Skoz zvočni zid / Patrick Modiano: Pasja pomlad / Marija Švajncer: Grdi filozofi

ARS S knjižnega trga, 15. oktober 2018 ― V oddaji S knjižnega trga nas čakajo pesniški zbirki Petra Svetine Poročilo o Jasperju Krullu in Petra Andreja Skoz zvočni zid, roman Patricka Modianoja Pasja […] V oddaji S knjižnega trga nas čakajo pesniški zbirki Petra Svetine Poročilo o Jasperju Krullu in Petra Andreja Skoz zvočni zid, roman Patricka Modianoja Pasja pomlad in strokovna monografija Marije Švajncer Grdi filozofi. Recenzije so napisali Peter Semolič, Andrej Lutman, Jasna Lasja in Robert Kralj.

Volja do moškosti

Kriterij.si, 14. oktober 2018 ― Volja do moškosti Mesto žensk / Nataša Živković: Sine & Lana Zdravković / Kitch: No. 1 Urednik Sun, 10/14/2018 - 19:58 Volja do moškosti Mesto žensk, Stara elektrarna. Svi na broju. Showtime. »Poglej,« rečem prijatelju, ko sedeva v drugo vrsto ob dolgem, podolgovatem odru, »tole je pa kot bi prišla na modno revijo.« Kmalu ugotovim, zakaj – priča bomo preoblekam in oblekam, torej tistemu, kar menda (v primeru tematike, ki jo obravnava predstava Sine Nataše Živković pa zagotovo) naredi človeka. Na začetku piste na stolu sedi oseba, čez glavo in dobršen del telesa prekrita s črno tkanino z bleščicami, ki se ob premikanju začne lesketati kot vodna gladina tolmuna ali kot nočno nebo, izpod bleščanja pa prihaja sevdalinka, sinee moooj, se razlega v prostor, ki je s tem podložen za tisto, kar bo sledilo. Ko je obraz razkrit, ko ne predstavlja več katerekoli osebe ali vseh nas, začenja prevzemati konkretne usode posameznic – virdžin z ruralnih območij Črne gore in burneš iz Albanije in Kosova, žensk, ki so se zavezale nedolžnosti, s preobleko in življenjskim slogom prevzele moški spol, ob tem pa postale nosilke družinske časti in priimka. »I am Stana Cerović,« je uvod v zgolj eno izmed usod, ki nam jih Nataša Živković predstavi, pri čemer ob njihovem upovedovanju črpa bolj iz preverljivih dejstev kot fikcije. Stano Cerović splet beleži kot 'poslednjo črnogorsko virdžino', ki je leta 2016 umrla pri petinosemdesetih letih, potem ko je od mladostnih let, po smrti bratov, ponosno živela kot moški oz. virdžina – ponosno, kajti če je ženska vredna pol moškega in po vrednosti enaka živalim, kot zvemo iz predstave, je virdžina, zaradi svoje žrtve, vredna toliko kot dva moška. Virdžina ali burneša ima dostop do svobode, rezervirane le za moške: nihče je ne bo potisnil v dogovorjeni zakon z mnogo starejšim moškim. Nihče ne bo omejeval njenega gibanja po javnih prostorih. In vsekakor ne bo opravljala tistih del, ki so namenjena ženskam. »Girls!«, zaukaže virdžina/bur
Bad Times at the El Royale (2018)

Bad Times at the El Royale (2018)

Filmski kotiček, 14. oktober 2018 ― Photo: Kimberley French - © TM & © 2018 Twentieth Century Fox Film Corporation Slo naslov: Težave v motelu El Royale Država: ZDA Jezik: angleščina  Leto: 2018 Dolžina: 141' ,  Imdb Žanri: misterij, triler Režija: Drew Goddard Scenarij: Drew Goddard Igrajo: Jeff Bridges, Cynthia Erivo, Dakota Johnson, Jon Hamm, Lewis Pullman, Chris Hemsworth, Cailee Spaeny Dobrodošli v El Royale, nekoč prestižno letovišče, zgrajeno na razmejitveni črti med Nevado in Kalifornijo. Debela rdeča črta v notranjosti hotela razmejuje dve zvezni državi in celo cena prenočišča se spreminja glede na izbiro države, v kateri želite prespati. Hotel je nekoč bil priljubljena destinacija bogatih in slavnih, vendar je nato prišel na slab glas in je že nekaj časa na robu zaprtja. Drew Goddard, sicer ugleden scenarist, ki je nase opozoril z režijskim prvencem Koča v gozdu (The Cabin in the Woods, 2012), za centralno prizorišče izbere skoraj zapuščeni hotel, ki je ob razmeroma majhnem številu likov več kot prizorišče – izkaže se namreč, da poslopje skriva številne skrivnosti. Tako kot praktično vsi gostje hotela, ki tam poiščejo prenočišče na dan, ki ga pokriva zgodba. Jezikavi prodajalec gospodinjskih aparatov (Jon Hamm) je tam po službeni dolžnosti, soul pevka Darlene Sweet (Cynthia Erivo) je hotel izbrala zaradi ugodne cene prenočišča. Svoje razloge ima tudi ostareli duhovnik (Jeff Bridges), ki je celih 15 let moral čakati na priložnost, da prespi v zanj posebni hotelski sobi, med tem ko hipijka Emily (Dakota Johnson) oceni, da hotel nudi dobro začasno skrivališče.  Takšna koncentracija skrivnosti in laži na enem mestu ne obljublja nič dobrega in ob razkritju prve skrivnosti ni dvoma, da nas v nadaljevanju čakajo nova razkritja. Prva razkrita skrivnost je posebna arhitekturna zasnova hotela, ki ima domino učinek na zgodbe ostalih protagonistov. Goddard skozi interakcijo med liki razkriva njihove bolj ali manj zanimive osebne zgodbe in tako vzpostavi temelj za nadaljevanje
First Man (2018)

First Man (2018)

Filmski kotiček, 13. oktober 2018 ― Photo by Daniel McFadden - © 2018 Universal Studios and Storyteller Distribution Co. LL Slo naslov: Prvi človek Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Dolžina: 141',  Imdb Žanri: biografija, drama, zgodovinski Režija: Damien Chazelle Scenarij: Josh Singer, James R. Hansen (knjiga) Igrajo: Ryan Gosling, Claire Foy, Jason Clarke, Kyle Chandler, Patrick Fugit, Ciaran Hinds, Ethan Embry, Shea Whigham Damien Chazelle je s prvencem, muzikalom  Guy and Madeline on a Park Bench (2009) opažen predvsem v ameriških kritiških krogih, ki podrobneje spremljajo indie sceno, vendar je njegov prvenec ostal izven dometa večine radarjev, ki opazujejo dogajanje v svetu filma. A nato je iz Sundancea v orbito izstreljen Ritem norosti (Whiplash, 2014), kasnejši dobitnik treh oskarjev in eden najboljših glasbenih filmov vseh časov, ki je mladega Američana promoviral v enega najzanimivejših mladih avtorjev. Po izjemnem uspehu drugega filma je Chazelle pričakovano pomahal v slovo ameriški indie sceni in s muzikalom La La Land (2016) zakorakal v mainstream vode. Uspeh je bil še večji, saj je film prejel kar 6 oskarjev (tudi za režijo) in v blagajne prinesel več kot desetkratnik vloženega denarja. Chazellejev četrti celovečerec je logično nadaljevanje njegove kariere: komercialno naravnana biografska zgodba ameriškega heroja, ki ima potencial poseči po zlatih kipcih konec prihodnjega februarja. Ena od slabosti odmevnih biografskih zgodb, kakršna je zgodba prvega človeka, ki je stopil na Luno, izhaja iz splošno znanih dejstev in vnaprej določenega končnega izida. Ob podobnih zgodbah je potrebno ubrati drugačno strategijo in Prvi človek je eden takšnih poskusov. Izhodišče je bila Armstrongova uradna biografija: Prvi mož: Življenje Neila A. Armstronga (James R. Hansen, 2005), ki jo je v scenarij predelal Josh Singer (V žarišču, Zamolčani dokumenti), vendar je brez seznanjanja z vsebino knjige težko oceniti, v kolikšni meri film sledi le-tej. Chazelle se osredotoča na cen
Ang babaeng humayo (2016)

Ang babaeng humayo (2016)

Filmski kotiček, 12. oktober 2018 ― aka The Women Who Left Charo Santos-Concio in Ang babaeng humayo (2016) Slo naslov: Ženska, ki je odšla Angleški naslov: The Woman Who Left Država: Filipini Jezik: filipinščina  Leto: 2016 Dolžina: 226' , Imdb Žanri: drama Režija: Lav Diaz Scenarij: Lav Diaz Igrajo: Charo Santos-Concio, John Lloyd Cruz, Michael De Mesa, Shamaine Centenera-Buencamino, Nonie Buencamino, Marj Lorico, Mayen Estanero Prijaznost ubija! To bi lahko bil slogan, ki označuje naslovno delo Lava Diaza, filipinskega glasbenika, pesnika in režiserja, ki v filmografiji ima tudi film z naslovom Evolucija filipinske družine (Ebolusyon ng isang pamilyang Pilipino, 2004), v katerega je potrebno, glede na različico, investirati med 9 in skoraj 11 ur. Epske dolžine so postale njegov »trademark« in tudi Ženska, ki je odšla, ni nobena izjema. Skoraj štiri ure dolg film, postavljen v leto 1997, prinaša zgodbo ženske srednjih let, ki je zaradi umora preživela 30 let v ječi.  V Horacijino življenje vstopimo tik preden jo izpustijo iz zapora, saj je njena nekoč najboljša prijateljica po treh desetletjih molka prevzela odgovornost za umor in priznala krivdo. Ta je v ta namen napisanem pismu prijateljici priznala, da je zlodelo orkestriral Horacijin bivši fant Rodrigo, ker ni mogel prenesti njene zavrnitve in dejstva, da se je poročila z drugim moškim. Horacija se po prihodu na prostost najprej sreča z zdaj že odraslo hčerko. Med bivanjem za zapahi so bili stiki z družino pretrgani – v tem času ji je umrl mož, nekaj let nazaj pa je neznano kam izginil še njen sin. Grenkobo in bolečino lahko omili le maščevanje človeku, ki ji je uničil življenje. Lav Diaz je navdih za film našel v Tolstojevi kratki zgodbi Bog vidi resnico, vendar je ne odkrije takoj, iz katere je razvil meditativno zgodbo o maševanju in odpuščanju. Diazov svet je tudi to pot slikan v magičnem monokromu, ki mu je najbrž mogoče pripisati nekaj simbolike v smislu nenehnega boja med svetlobo in temo, med dobrim in slabim. Fik
še novic